Moja zadnja aviatorska izkušnja pred začetkom Covid-19 pandemije ni bila prijetna. Let od Ljubljane do Munichna je bil – mili rečeno – poskočen. V bistvu sem bila vsaj 20 minut prepričana, da bom svoj konec doživela nekje v osrčju Alp.
 |
| Kljub vsemu moj najljubši "okvir". |
Prvi polet po skoraj letu in pol me tudi ni prav nič »šparal«. Nekje nad Balkanom smo poskakovali v ritmu turbulenc in priznam, bilo me je strah. Ponovno se bom morala fokusirati na obladovanje »control-freakinga« in zaupati pilotom.Me pa res zanima, če me načrtno tako za***je*bavajo. Turbulence vedno začnejo ravno v trenutku, ko mi postrežejo vročo kavo ali čaj. Da se moram potem fokusirati še na to, da koga drugega, predvsem pa sebe, ne oparim...
 |
| Turkish is my favorite. |
V nasprotju z mojimi pričakovanji so bila sicer letala pretežno polna. Moja tiha želja, da bi šest ur med Istanbulom in Ouago prespala na treh sedežih, se ni uresničila. Kljub temu ni bilo slabo. Čisto polno letalo ni bilo in do moje 26. vrste desno se je prebil samo en fantiček. Njega je bilo še bolj strah kot mene. Filmov nisem mogla gledati, ker sem morala nadzirati naklone letala in ekran sem uporabljala za aplikacijo My flight, da sem imela pregled tudi na trenutno višino leta, hitrostjo in predvsem podakom o času, ki ga moram še presedeti na letalu do Ouage.
 |
Spodaj je Turčija.
|
 |
| Tudi tukaj Turčija spodaj. |
Komentarji
Objavite komentar