Moja zadnja aviatorska izkušnja pred začetkom Covid-19 pandemije ni bila prijetna. Let od Ljubljane do Munichna je bil – mili rečeno – poskočen. V bistvu sem bila vsaj 20 minut prepričana, da bom svoj konec doživela nekje v osrčju Alp. Kljub vsemu moj najljubši "okvir". Prvi polet po skoraj letu in pol me tudi ni prav nič »šparal«. Nekje nad Balkanom smo poskakovali v ritmu turbulenc in priznam, bilo me je strah. Ponovno se bom morala fokusirati na obladovanje »control-freakinga« in zaupati pilotom. Me pa res zanima, če me načrtno tako za***je*bavajo. Turbulence vedno začnejo ravno v trenutku, ko mi postrežejo vročo kavo ali čaj. Da se moram potem fokusirati še na to, da koga drugega, predvsem pa sebe, ne oparim... Turkish is my favorite. V nasprotju z mojimi pričakovanji so bila sicer letala pretežno polna. Moja tiha želja, da bi šest ur med Istanbulom in Ouago prespala na treh sedežih, se ni uresničila. Kljub temu ni bilo slabo. Čisto polno letalo ni bilo in do moje 26. v...
Preden sem dejansko šla, sem se malo živcirala. Čeprav že dvakrat cepljena, sem morala vseeno imeti tudi negativen PCR test. Pustimo ob strani, da ni poceni in da nas tudi s tem v naši dragi deželici fino nategujejo - ampak čakati na razultat je zares težko. Ker vedno obstaja una magari minimalna možnost, da si pozitiven. In potem - voila - ne boš šel nikamor. Šele ko sem dobila negativen rezultat, sem si v glavi dovolila premik na "travel mode". Sedaj sem že vsa vesela v Ouagadougou. Pod stropnim ventilatorjem. Ker je zares zares vroče zunaj. 40+. In sonce žge. Eno uro zunaj in sem že rdeča kot kuhan rak :) Vida me je peljala na letališče. Sanja in Nace sta se čudežno znašla na Ravberkomandi glih takrat in Nace mi je narisl risbico. Uršino presenečenje ni uspelo, ker sem bila preveč neučakana in sem kar letela proti teminalu. Ona pa je na Brnik prišla glih enih 10 minut prepozno. Pri oddajanju kovčkov sem bila malo presenečena. Dva velika kovčka, pa sem vseeno tokrat ...