Preden sem dejansko šla, sem se malo živcirala. Čeprav že dvakrat cepljena, sem morala vseeno imeti tudi negativen PCR test. Pustimo ob strani, da ni poceni in da nas tudi s tem v naši dragi deželici fino nategujejo - ampak čakati na razultat je zares težko. Ker vedno obstaja una magari minimalna možnost, da si pozitiven. In potem - voila - ne boš šel nikamor.
Šele ko sem dobila negativen rezultat, sem si v glavi dovolila premik na "travel mode".
Sedaj sem že vsa vesela v Ouagadougou. Pod stropnim ventilatorjem. Ker je zares zares vroče zunaj. 40+. In sonce žge. Eno uro zunaj in sem že rdeča kot kuhan rak :)
Vida me je peljala na letališče. Sanja in Nace sta se čudežno znašla na Ravberkomandi glih takrat in Nace mi je narisl risbico. Uršino presenečenje ni uspelo, ker sem bila preveč neučakana in sem kar letela proti teminalu. Ona pa je na Brnik prišla glih enih 10 minut prepozno.
Pri oddajanju kovčkov sem bila malo presenečena. Dva velika kovčka, pa sem vseeno tokrat potovala prav "light" - vse skupaj dobrih 28 kg. Sicer mi je dovoljeno imeti 2x23 kg. Plus nahrbtnik kot ročna prtljaga, v katerem sem imel predvsem nujne zadeve za layover v Istanbulu in za vsak slučaj neki cunj za Ouago, če kufri ne bi prišli z mano. (*tokrat vse bp. Kufri so leteli z istim avijonom kot jaz.)
Ker nisem imela druge možnosti, sem izbrala let z daljšim postankom v Istanbulu. V bistvu mi ti layoverji niti ne delajo težav, ker večinoma letalske družbe poskrbijo za namestitve. Pri Turkish Airlines vsakemu, ki ima več kot 10-urni postanek, priprada namestitev v hotelu, ki je vedno top. Edini minus je bil, pa so nas sredi noči peljali kar precej daleč od letališča. Ampak se je splačalo.
Fina sobica, lepa kopalnica. Čisto. In vse, kar ti priprada. Kava, čaj, voda brezplačno. Vsi šamponi in balzam za lase in lotion za telo. Si je punca malo privoščila teh 12 ur, ki sem jih preživela tam (pol od tega sem spala.)
Novo istanbulsko letališče je ogrooomnooo. Po njem sem naredila skoraj 10.000 korakov, pa sem samo dve urci mogla počakat. Boarding je bil hiter. Pregledali so PCR. In potem "pičimiki" na avijon in proti jugozahodu.
Po dolgem času ponovno na letalu in sem imela malo problemov z zaupanjem. Bi kar malo nadzorovala pilote in to. Malo mi je bilo tudi neprijetno, to priznam. V tem post-covid-potovalnem času se bom mogla ponovno sprijazniti, da ne morem kontrolirati in da se moram sprostiti...in da so turbulence del vsakega leta.
Sicer pa so potovanja enaka kot PC (pred covidom). Edino maske so nujne povsod in Turkish Airlines poleg standardnega welcome kit-a nudi tudi safety kit z maskami in razkužili. Masko pa imaš lahko tudi svojo, čeprav so na spletno stran napisali, da mora biti una medicinska.
Voila. Zdaj se moj prvi dan ponovno v Burkina Fasu nagiba h koncu in sonce gre "zadaj". Tako da je čas, da gremo spet ven in neki pojest.
Komentarji
Objavite komentar