Preskoči na glavno vsebino

Burkinabeji.

Prebivalcem Burkina Fasa se na splošno reče burkinabeji. 

Ne burkinci, kot sem jih najprej imenovala. 

In prebivalcem Ouage se reče ouagalesi. In prebivalcem Bobo Dioulasso bobolesi. 

Sicer pa, kakor koli jih že imenujemo, so to na splošno eni zelo zelo kul ljudje. Z velimi nasmehi in še večjimi srci. V vseh teh letih, ko sem neposredno in dnevno povezana z Burkino, lahko definitivno potrdim, da so tudi pokončni ljudje in da zagotovo upravičijo ime svoje države.













Burkinbejev je samo v državi že več kot 20 milijonov. Veliko jih je tudi po svetu. Zelo velik del jih je v Slonokoščeni obali, kamor že tradicionalno ekonomsko migrirajo zaradi boljših zaposlitvenih možnosti. Problematična pri tem so predvsem otroška tako rekoč suženjska dela na plantažah kakava, ampak to je za eno drugo, žalostno zgodbo.
Ta današnja je namenjena burkinabejem, veselim ljudjem. Ki radi plešejo, imajo radi glasbo, ki so solidarni, gostoljubni, srčni,...ki vsi po vrsti glasno govorijo in ko se odločijo, te sprejmejo medse in nikoli ne izpustijo. 

V Burkina Fasu so me najprej in najbolj "kupili" prav ljudje, moji burkinabeji.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ouagadougou

Ne, nikoli prej nisem slišala za ta kraj. Dokler nisem prvič potovala v Burkino in sem že vedela, kam grem. Geografija mi pač nikoli ni bila najljubša tema. Afrike pa sploh nisem poznala. Ampak zdaj vem, da je veliko ljudi vseeno že slišalo za Ouagadougou. Ker se sliši tako zelo eksotično in posebno in si verjetno ljudje tako zapomnijo.  Meni Ouagadougou vedno najlepše zveni na letališču, ko se vkrcam na letalo in ko že vem, da me bo ob pristanku pričakal tisti lep napis OUAGADOUGOU INTERNATIONAL ... in bom preprosto radostna!  Vir:   https://zbordirect.com/en/airport/ouagadougou-oua V Wagi sicer nikoli nisem preživela prav veliko časa. Vedno grem samo "mimo". Waga je velika, je prašna, je bolj vroča in mogoče nekoliko manj osebna, kot bi si sama želela. Waga je pač ena taka gospa - malo nedostopna. In verjetno ji samo še nisem uspela dati priložnosti, da bi jo bolje spoznala in vzljubila. Mesto ima sicer že več kot 2 milijona prebivalcev (glih za eno Slovenijo ljudi...
Objavite komentar
Preberite več

Uradniška posla.

Za vstop v Burkina Faso slovenski državljani potrebujemo vizum.  Za svojo prvo vizo leta 2013 sem plača celih 35 EUR in iskat sem jo šla v Pariz. Ker se mi je zdelo tako fino, da grem še malo pohajat in na koncert od Yape in seveda na obisk k Petri. Potem so tudi burkinabeji v šoli vzeli "recipročnost" in so dvignili ceno vizuma (zanje C-vizum/turistični za vstop v Schengen območje stane sedaj že 80 EUR - op.a.).  Od takrat navadna viza z veljavnostjo 3 mesece in enim vstopom stane 70 EUR. Če želiš še malo naokoli in potrebuješ večkratni vstop v Burkino, potem je viza 90 EUR. Sicer pa glede na želeno dolžino veljavnosti vizuma in po ceniku. Nam najbližja ambasada Burkina Fasa je na Dunaju. Druga najbližja je v Rimu. Tretja pa v Parizu. Ta zadnja je fajn, ko so " normalni časi " (beri: ni pandemije Covid-19) in lahko z nizkocenovci poceni in hitro pridemo v Pariz. Sploh če imamo tam prijatelje in posledično prenočišče. Ampak zadnjih nekaj let sem se usmerila na Dunaj...
Objavite komentar
Preberite več

Letalo.

Moja zadnja aviatorska izkušnja pred začetkom Covid-19 pandemije ni bila prijetna. Let od Ljubljane do Munichna je bil – mili rečeno – poskočen. V bistvu sem bila vsaj 20 minut prepričana, da bom svoj konec doživela nekje v osrčju Alp.   Kljub vsemu moj najljubši "okvir". Prvi polet po skoraj letu in pol me tudi ni prav nič »šparal«. Nekje nad Balkanom smo poskakovali v ritmu turbulenc in priznam, bilo me je strah. Ponovno se bom morala fokusirati na obladovanje »control-freakinga« in zaupati pilotom. Me pa res zanima, če me načrtno tako za***je*bavajo. Turbulence vedno začnejo ravno v trenutku, ko mi postrežejo vročo kavo ali čaj. Da se moram potem fokusirati še na to, da koga drugega, predvsem pa sebe, ne oparim... Turkish is my favorite. V nasprotju z mojimi pričakovanji so bila sicer letala pretežno polna. Moja tiha želja, da bi šest ur med Istanbulom in Ouago prespala na treh sedežih, se ni uresničila. Kljub temu ni bilo slabo. Čisto polno letalo ni bilo in do moje 26. v...
Objavite komentar
Preberite več